Terapija z ultrazvokom

Več o terapiji z ultrazvokom

Terapevtski ultrazvok deluje na podlagi ultrazvočnega valovanja, ki ga proizvajajo visokofrekvenčne elektromagnetne oscilacije in piezoelektrični efekt.

Glavni učinek terapevtskega ultrazvoka je mehanski, njegovo delovanje je termično (kontinuiran ultrazvok) ali netermično (pulzni ultrazvok). Termični učinek, ki povzroča segrevanje tkiv, pospešuje metabolizem, povečuje prekrvavitev, vpliva na razteznost mehkih tkiv ter zmanjšuje bolečino in mišične krče.

Z ultrazvokom visoke frekvence (3 MHZ) delujemo površinsko (1-2 cm) in povzročimo lokalni dvig temperature predvsem kože in podkožja, medtem ko z ultrazvokom nizke frekvence (1 MHZ) dosežemo globlje (3-4 cm) ležeča tkiva (mišice, vezivno tkivo, sklepe itd.).

Netermični učinki so odvisni predvsem od jakosti in trajanja ultrazvočne terapije. Pri nizki jakosti (0,5-1 W/cm²) povzročimo mehanski učinek na tkiva – mikromasažo in izboljšamo oksidacijsko-redukcijske procese v celici. Ultrazvok srednje jakosti (1-3 W/cm²) poleg mehanskega in fizikalno kemičnega učinka, stimulira tudi biološke procese v tkivih, povečana je sinteza beljakovin in prepustnost celične membrane. Ultrazvok visoke jakosti (nad 3 W/cm²) povzroča kavitacije – ireverzibilne spremembe na tkivu in razvoj vnetnih procesov, ki izzovejo regeneracijo in celjenje tkiva.

Ultrazvočno terapijo lahko izvajamo dinamično (z enakomernim premikanjem) in statično ali pa v kombinaciji z različnimi električnimi tokovi.

Kdaj se priporoča terapija z ultrazvokom?

• Pri različnih vnetnih in bolečinskih sindromih v mišicah in sklepih (burzitisu, artritisu, epikondilitisu itd.).

• Pri akutnih ali kroničnih poškodbah mehkih tkiv, kit in vezi.

• Pri skrajšanem mehkem tkivu (brazgotinah itd.).

• Po zlomih kosti.

• Pri zadebelitvi kit in vezi (sindromu karpalnega kanala, Dupuytrenova kontrakturi itd.).

• Ob kalcijevih depozitih.

Kdaj odsvetujemo terapijo z ultrazvokom?

• Pri malignih tumorjih;

• tromboflebitisu;

• nosečnosti in na področju reproduktivnih organov;

• osebam, ki imajo srčni spodbujevalnik ali kovinske vsadke;

• na področju epifiz pri otrocih in mladostnikih;

• pri okužbah in odprtih ranah;

• ob akutnih vnetjih.