Center za urinsko inkontinenco

Urinska inkontinenca je nehoteno, nekontrolirano uhajanje urina, ki povzroča zdravstvene, higienske in socialne težave. Na pojav vpliva več vzrokov. Funkcija mišic medeničnega dna se spremeni, mišice medeničnega dna in zapiralke mehurja so prešibke ali prekomerno aktivne.

S staranjem telo prične izgubljati kolagenska vlakna in druge podporne beljakovine, ki vzdržujejo elastičnost in prožnost kože ter drugih tkiv v telesu (predel nožnice in zunanjega spolovila). Posledica staranja in večkratnih porodov sta izguba kolagena in elastina v sluznici ter manjša hidracija (vlažnost) nožnice. Zato nastopijo nelagodje v predelu nožnice in nezmožnost zadrževanja urina oziroma različne stopnje inkontinence, zmanjšana sta ugodje ob spolnih odnosih in libido.

S temi težavami se lahko srečajo že mlajši, čeprav so bolj pogoste v menopavzi, pri ženskah z več porodi, telesno manj aktivnih in prekomerno prehranjenih ženskah, pri tistih, ki so imele operativni poseg v mali medenici, ali opravljajo fizično bolj zahtevno delo.

Najpogostejše oblike UI so stresna urinska inkontinenca (SUI), urgentna inkontinenca (UUI), prekomerno aktiven sečni mehur (PASM) in mešana inkontinenca (MUI).

SUI je opredeljena kot nehoteno uhajanje urina med fizičnim naporom, kihanjem, smejanjem ... Do tega prihaja zaradi izgube podpornega tkiva medeničnega dna (kolagena, elastina, mišic) in tonusa mišice zapiralke sečnice. UUI pomeni nezmožnost zadrževanja urina po predhodni močni, neodložljivi nuji po uriniranju.

Prekomerno aktiven sečni mehur se kaže kot močna, neodložljiva želja po uriniranju; pogosta sta uriniranje ob nizko napolnjenem mehurju in nočno uriniranje brez osnovne bolezni (okužb, nevroloških vzrokov).

Mešana urinska inkontinenca je kombinacija obeh.

Za potrditev diagnoze je potreben pregled pri ginekologu, ki z vrsto preiskav in diagnostičnih postopkov opredeli vrsto in stopnjo urinske incontinence ter indicira primerno in učinkovito zdravljenje. Prvi korak je natančna anamneza, v pomoč so mu tudi vprašalniki. Ginekolog uporablja ICIQ-IU vprašalnik, s katerim glede na opredelitev težav lažje ugotovi, če gre za SUI. S kliničnim ginekološkim pregledom ugotavlja stanje struktur medeničnega dna. Z inkontinenčnim testom (PAD test) pa ugotovi vrsto in stopnjo inkontinence.

Ob sumu na okužbo mehurja se opravi še laboratorijski pregled urina. Z vaginalnim ginekološkim UZ opredelimo anatomske spremembe na mehurju.

Pri pacientkah z nevrološkimi obolenji ali sumom nanje in v nekaterih primerih urgentne inkontinence urina je potrebna še obravnava pri nevrologu.

Test z vložkom (angl. PAD test) je del diagnostične obravnave pri pacientki z urinsko inkontinenco in temelji na merjenju razlike v teži vložka pred in po nošenju v spodnjem perilu za določeno časovno obdobje. Porast teže vložka zaradi uhajanja urina nad določeno vrednostjo pomeni pozitiven test. Merila v porastu teže, ki dajo pozitiven izid testa, se razlikujejo glede na dolžino testa. V ambulantni diagnostiki se največkrat poslužujemo krajših (enournih) testov ali testov s predpisanim naborom aktivnosti, za testiranje doma pa je priporočen 24-urni interval nošenja vložka. Različica postopka, ki postavi sum na stresno urinsko inkontinenco, je tako imenovani stres test z vložkom, pri čemer pacientkin mehur najprej napolnimo z določeno količino tekočine in barvilom, nato pa po izvajanju telesne aktivnosti preverimo, ali je vložek suh ali moker. Test je pozitiven, ko je vložek moker in tako potrdi SUI. Z ustaljenim protokolom izvajanja testa (standardizacija volumna in časa izvajanja) lahko natančneje ocenimo UI in izberemo optimalno zdravljenje za posameznico. Če omenjeni metodi dodamo še provokacijski test umivanja rok z mrzlo vodo, lahko dobimo informacijo o prisotnosti urgentne urinske inkontinence. Pacientke po opravljeni preiskavi še lahko urinirajo moder urin.

Prvi korak pri zdravljenju urinske inkontinence je konzervativen pristop. To so postopki, ki niso operativni. Za hujše stopnje inkontinence ali v primerih, ko so konzervativne možnosti zdravljenja izčrpane, težave pa so še vedno prisotne, pride pri zdravljenju na vrsto kirurški pristop.

Konzervativno zdravljenje je prva izbira. Najprej je treba ugotoviti vzrok težav, postaviti cilje in načrt zdravljenja.

Medenično dno je sestavljeno tako iz mišic kot vezivnega tkiva. Na vezivo lahko učinkovito vplivamo z lasersko terapijo.

V sklopu fizioterapevtske obravnave izvajamo vadbo mišic medeničnega dna, trening sečnega mehurja, biofeedback, električno stimulacijo, manualno terapijo, transpelvično magnetno stimulacijo in ostale postopke. Pomembni so nasveti o spremembah življenjskega sloga, vedenjski terapiji, komplementarnem zdravljenju, načinu samopomoči in uporabi pripomočkov za izboljšanje kvalitete življenja.

Gre za minimalno invazivno metodo, pri kateri laserska svetloba s toplotnim učinkom vpliva na kolagenska vlakna v tkivu nožnice in endopelvične fascije. Povzroči preoblikovanje, prerazporeditev in ponovno rast kolagena. Najnovejšo in zelo uspešno metodo zdravljenja stresne urinske inkontinence in sindroma ohlapne nožnice predstavlja prav uporaba laserske tehnologije, ki je učinkovita, enostavna in varna.

V zadnjih dobrih desetih letih se vedno bolj uporablja zdravljenje SUI z laserjem. Laser je vir svetlobe, ki daje močan, ozek in enobarven curek koherentne svetlobe. Laserski aparati uporabljajo laserske žarke različnih valovnih dolžin. Učinek je lahko termičen ali ablativen. Način delovanja laserjev, ki se uporabljajo v uroginekologiji, temelji na hipertermiji (pregrevanju) in koagulaciji, ki vodita do zategovanja tkiv in regeneracije epidermalnih in subepidermalnih struktur ter povečata zadrževanje tekočin in prekrvljenost vezivnega tkiva.

Laser uporabljamo za zdravljenje blage do zmerne stresne urinske inkontinence, deloma mešane urinske inkontinence, sindroma ohlapne nožnice, atrofije in suhosti nožnice ter manjše cistokele in rektokele. Je učinkovita, varna in neboleča metoda. Po posegu bolniški stalež ni potreben.

Fototermalni učinek laserskega žarka povzroči preoblikovanje kolagena, njegovo prerazporeditev in ponovno rast. S tem se poveča podpora sečnici in njenemu zapiralnemu mehanizmu ter posledično izboljša zadrževanje urina.

Ko se občutek v predelu nožnice spremeni, se spolnost ne doživlja več enako intenzivno; nožnica je preširoka, zato govorimo o sindromu ohlapne nožnice. Najpogostejši vzroki so staranje, hormonske spremembe, raztezanje nožnice ob porodu.

Trenutno edina in učinkovita metoda je lasersko zdravljenje. Laserski žarek s svojim fototermalnim učinkom preoblikuje kolagen, njegovo prerazporeditev in vzpodbudi ponovno rast. S tem se tkivo okrog nožnice preoblikuje in nožnično cev zoži. Če je prisoten sindrom ohlapne nožnice hkrati s stresno urinsko inkontinenco, lahko oba postopka opravimo hkrati.

Atrofija nožnice pomeni manjšo prekrvavitev in vlažnost, izgubo nagubanosti sluznice. Običajno je povezana s pomanjkanjem hormonov v pomenopavzalnem času. Vodi v občutek suhe nožnice, ki je lahko moteč v vsakdanjem življenju, zlasti pri spolnih odnosih.

Ženske si lahko pomagajo z lubrikanti, lokalno hormonsko terapijo. Z lasersko terapijo pa dosežemo dolgotrajno rešitev težav brez uporabe hormonov. Vzpostavimo ponoven razvoj kapilar v steni nožnice in s tem boljšo prekrvavitev; povečata se nagubanost nožnice in vlažnost.

Postopek poteka na ginekološkem stolu, v položaju kot pri ginekološkem pregledu. Traja približno 20 minut in je neboleč. Običajno priporočamo tri postopke v razmaku treh tednov.

Mišice medeničnega dna (MMD) se nahajajo na dnu odprtine male medenice. Tvorijo podporno plast za trebušne in medenične organe, zagotavljajo podporo danki med odvajanjem blata, krepijo zapiralni mehanizem sečnice med povečanjem pritiska v trebušni votlini, delujejo inhibitorno na aktivnost sečnega mehurja, pomagajo pri razbremenitvi in stabilnosti hrbtenice ter medeničnega obroča.

Na prvem obisku fizioterapevt izvede podrobno anamnezo in vaginalni pregled. Pridobljeni podatki so v pomoč pri ugotovitvi vzroka težav, postavitvi ciljev in pripravi načrta zdravljenja.

Zdravljenje zajema vadbo mišic medeničnega dna, trening sečnega mehurja, manualno terapijo, uporabo biofeedbacka, diagnostičnega ultrazvoka, vaginalne/analne elektrostimulacije, stimulacije tibialnega živca, transpelvične magnetne stimulacije ter ostalih podpornih postopkov.

Fizioterapevt poda ustrezne informacije o spremembah življenjskega sloga, vedenjski terapiji, komplementarnem zdravljenju, načinih samopomoči in uporabi pripomočkov za izboljšanje kvalitete življenja.

Vaginalna elektrostimulacija je vrsta terapije, s katero lahko vplivamo na aktivnost mehurja in mišic medeničnega dna, ki imajo pomembno vlogo pri nadzoru mehurja. Z elektrostimulacijo lahko vplivamo tako na simptome prekomerno aktivnega sečnega mehurja kot na različne vrste inkontinenc zaradi šibkih mišic medeničnega dna. Elektrostimulacija lahko pri osebah, ki ne znajo ali ne zmorejo izvesti pravilne kontrakcije MMD, izboljša zavedanje zanje. Pomaga pri ponovni vzpostavitvi živčno-mišične povezave.

Uporaba biofeedbacka ali biološke povratne zveze pacientom pomaga bolje razumeti in nadzorovati delovanje mišic medeničnega dna. Nudi povratno vidno in/ali slušno informacijo o jakosti kontrakcije ali relaksaciji mišic medeničnega dna, saj se s pomočjo biofeedbacka lahko spremlja napredek terapij.

FMS (transpelvična magnetna stimulacija/funkcionalna magnetna stimulacija/magnetni stol) se uporablja za stimulacijo in rehabilitacijo mišic medeničnega dna. Je neinvazivna terapevtska tehnika, ki se uporablja pri težavah, povezanih s fekalno in urinsko inkontinenco. FMS uporabljamo tudi za zdravljenje po različnih operacijah medeničnega dna, pri težavah s spolnostjo in erektilno disfunkcijo ter različnih mišično-skeletnih težavah v predelu medenice (bolečine, poškodbe …).